Foto: Freepik

Vzgojitelji v dijaških domovih Slovenije se kot zagovorniki dijakov čutimo pozvane, da se oglasimo in podamo mnenje na dve novici:

 – kaznovanje mariborskih dijakov in

– napovedan ukrep samotestiranja dijakov.

Težko razumemo, zakaj se izvaja tak pritisk na otroke in predvsem na dijake. Od kod ta nesorazmernost? Zakaj se toliko bremen prenaša na vrtce in šole? Sprašujemo se, kaj si bodo te generacije mislile o nas – o odraslih in starostnikih, ki odločamo o njih. Bojmo se, kako bodo oni, ko bodo odrasli, odločali o nas. Vprašajmo se, česa se učijo od nas in kakšne zglede ponujamo. Zdaj z vzgojo oblikujemo družbo, kakršna bo čez 10 – 20 let.  V javnosti se ustvarja slika, kot da so dijaki in otroci najpomembnejši dežurni odgovorni za okužbe. Nanje se celo prenašata odgovornost in krivda za bolezen ali celo za smrt njihovih babic in dedkov.

Z našimi dijaki imamo redno stike že ves čas epidemije. Ugotavljamo, da skoraj ne zbolevajo, da se držijo ukrepov veliko bolj kot odrasli. Tisti redki posamezniki, ki so bili v dijaških domovih pozitivni na covid-19, so se v večini primerov nalezli virusa od svojih staršev, ki so delali. Po dijaškem domu se okužbe sploh niso širile. Dijaki v dijaškem domu upoštevajo vse ukrepe 24 ur na dan, saj po končanem pouku ne smejo sneti mask in zadihati s polnimi pljuči kot njihovi vrstniki doma, kajti v času bivanja v dijaškem domu morajo nositi maske tudi popoldne (izvzeta je le lastna soba).

Poudariti je treba, kaj vse so v tem času žrtvovali otroci in dijaki. Če gledamo le na številke, potem eno leto v primerjavi s tem, da bomo živeli npr. 88 let, ni veliko. Mine lahko brez posebnosti, mogoče se ga niti ne spomnimo. Če pa je to leto v obdobju, ko si star 14 ali 18, si ga zelo dobro zapomniš po tem, da si bil prikrajšan za vse družbene rituale. Ni valete, ni maturantskega izleta, plesa, ni vozniškega izpita, ne smeš praznovati 18. rojstnega dne s prijatelji, praznovati zaključka šolanja, praznovati opravljenega izpita, ne moreš doživeti prvega samostojnega izleta ali počitnic s prijatelji.

Beremo tudi, da so se že februarja začele hitreje polniti postelje otroških in mladostniških psihiatričnih oddelkov, v katere zdaj ne morejo sprejeti niti enega otroka ali pa mladostnika več.[1] (Pre)velik porast motenj hranjenja, anksioznih motenj, depresivnosti. To je alarmantno! Se bomo samo obrnili proč, si zatisnili oči, »počakali«, da epidemija preprosto mine?!

Mladim prepogosto očitamo, da niso aktivni … Ko pa se dijaki družbeno angažirajo kot aktivni državljani, jih mi, odrasli z močjo ali na oblasti, kaznujemo s plačilnimi nalogi in z napotitvijo na obisk centra za socialno delo. To smo lahko videli na primeru mariborskih dijakov in njihove aktivne udeležbe, prizadevanja, da bi se lahko vrnili v šole. Zdaj pa bi jim naložili še samotestiranje. Čemu? Sprašujemo se, od kod trditve, da šolniki pozdravljamo tak ukrep. Kdo pa nas je vprašal? Nismo zdravstveni delavci in ne moremo izvajati ali nadzorovati tega ukrepa. Predvsem to ni v skladu z našimi strokovnimi etičnimi kodeksi. Kaj storiti v primeru, ko bo učenec ali dijak pozitiven na testu in bo to izvedel pred celim razredom? Bo ožigosan na licu mesta? Kako s tem ravnati na ravni posameznika in razreda, da ne bo povzročene še več dodatne škode za otroka? V ospredju nam je dobrobit dijaka. Predlog ukrepa je enostranski, nesorazmeren in do mladih nepravičen. Tega vzgojitelji v dijaških domovih NE podpiramo.

Pozivamo pristojno ministrstvo, da premisli in deluje v skladu z lastno stroko in etičnimi načeli ter odločno zavrne ukrep samotestiranja v šolstvu. BODIMO SOLIDARNI Z OTROKI IN DIJAKI, pustimo jim čim bolj običajno življenje v teh neobičajnih okoliščinah in času. Biti dijak je že samo po sebi zahtevno obdobje, ne zapletajmo in ne otežujmo jim ga, temveč jim bodimo raje zgled, opora, podpora in kažipot.

 Društvo vzgojiteljev dijaških domov Slovenije

Ljubljana, 6.april 2021


[1] G. K., Vignjević Pupovac, R. (2021). Otroška psihiatrija: “Ne moremo sprejeti nobenega otroka več”. Pridobljeno s https://www.rtvslo.si/zdravje/otroska-psihiatrija-ne-moremo-sprejeti-nobenega-otroka-vec/575601

 

Oznake: