V sredo, 6. 5. 2020 dopoldne smo se strokovni delavci v dijaških domovih (vzgojitelji, svetovalni delavci in ravnatelji) srečali preko spletne aplikacije ZOOM na tri-urnem strokovnem  posvetu. 

Posvet smo organizirale z namenom, da ohranjamo stike in strokovne delovne odnose s kolegi, da si izmenjamo doživljanja in mnenja o trenutni posebni situaciji ter poiščemo usmeritve za nadaljnje boljše vzgojno delo z dijaki. 

Ideja za posvet je vzklila, ker je bil odziv na aprilsko spletno izobraževanje z dr. Zoro Ilc Rutar odličen. Tako smo predsednica DVDDS Saša Šterk, svetovalka pri ZRSŠ Olga Jazbinšek in moderatorka spletnih vsebin Marina Ristić iz DDB so-ustvarile prvi spletni posvet strokovnih delavcev v dijaških domovih. Posveta se nas je udeležilo 55 udeležencev, večina članov DVDDS.

Na začetku posveta nas je nagovorila Urška Zobec iz MIZŠ, ki nam je izkazala podporo in izrazila razumevanje naše posebne umeščenosti v vzgoji in izobraževanju v tej nenavadni situaciji.  Sporočila nam je, da je opaziti, kako zelo dejavni smo in da, kljub temu, da smo čez noč ostali brez dela, brez stika z dijaki, delujemo, saj  čutimo in se zavedamo, kako je  ravno zdaj naše delo potrebno. Razumemo in doživljamo stiske dijakov še na drugačen način kot ostali v VIZ sistemu.

Dragan Kojić iz Skupnosti dijaških domov Slovenije je poročal o prizadevanju Skupnosti dijaških domov Slovenije, da bi bili slišani in upoštevani pri sprejemanju ukrepov, ki se dotikajo dela z dijaki. Izrazil je, da je skeptičen do socialne distance med mladimi, to je lahko deklarativno. Kot pravi, ne želi da dijakom  sporočamo, da bomo v domovih imeli neke vrste celic, da bodo kot osamelci, ki se ne smejo družiti, saj je to osnovna potreba mladostnikov. To je slaba popotnica za naše delo in za naprej, zato vabi DVDDS in vse strokovne delavce, da preko sodelovanja in dialoga tekoče spremljamo dogajanje  in posredujemo naše predloge. Kot zanimivost je izpostavil, da je bil v pogovorih na MIZŠ predlagano, da bi dijaški domovi in sedanja situacija sprejema dijakov, bili test za september, da vidimo, kaj se zgodi, če se vrnejo vsi in da so brez mask in ostalih ukrepov, ampak predlog ni bil sprejet. Tako poziva vse nas, da se po paralelnem scenariju tudi mi pripravimo na novo realnost za jeseni.

Dr. Tjašo Stepišnik Perdih iz FUDŠ NG smo aprila nagovorili, če bi lahko vsesplošno slovensko raziskavo o doživljanju omejitev v času izolacije prilagodili za populacijo dijakov. Tako je stekla akcija in se je v kratkem času nabralo 1504 odgovorov s strani dijakov. Dr. Tjaša Stepišnik Perdih nam je predstavila izvlečke raziskave. Na tem mestu predstavimo nekaj rezultatov, več sledi v kratkem. 

Pokazalo se je, da v času omejitev dijaki več časa kot prej namenijo šoli, socialnim omrežjem, gledanju TV, serij itd., fizični aktivnosti, sanjarjenju in zatekanju v domišljijo. Dijakinje so bolj fizično aktivne in več sanjarijo kot dijaki. 

Cca 7-10% (149-213) dijakov OBČUTNO VEČ kot prej je izrazilo v odgovorih:

  • težave s spanjem (težko zaspite, se zbujate ponoči in/ali težko vstanete)
  • ste razdražljivi, napeti in/ali impulzivni
  • brez energije, brez prave volje in/ali čutite nemoč 
  • težave s spominom in/ali s koncentracijo 
  • doživljate močna in/ali neprijetna čustva

*Razdražljivost in napetost pri dijakih bolj pogosta kot prej pri 38% anketirancev.

Optimističen je podatek, da je polovica dijakov izrazila, da se počuti boljše in občutno boljše kot prej povezanih z najožjo družino. Zanimivo pa je, da slabše in občutno slabše kot prej se čutijo povezanost z ostalim sorodstvom, prijatelji, sošolci/sošolkami in  drugimi ljudmi v širši okolici. Kar nam nakazuje, kako pomemben je osebni stik. Kljub porasti uporabe socialnih omrežij (62% več na socialnih omrežjih), se več kot polovica počuti manj povezano z vrstniki.

Na koncu predstavitve nam je še predstavila SOČUTJE DO SEBE in podala smernice, kako razvijati sočutje do sebe in to omogočati tudi dijakom: 

  • Tako, da poudarimo, da je to skupna človeška izkušnja: mladostniki niso edini, ki tako doživljajo (npr. občutke nesigurnosti, izključenosti, žalosti ipd.). To je skupno vsem mladostnikom, tudi če ne doživljajo tako. Torej ni nič narobe z njimi. 
  • Predstavimo jim čuječnost: ko doživljajo vrtiljak čustev, kako s praktičnimi vajami vpeljati „širšo sliko“, osredotočenost na tukaj. 
  • Spodbujamo jih k razvijanju prijaznosti do sebe: kako govorijo sami s seboj, kako govorijo s prijatelji, hišnimi ljubljenčki, razumevanje, da je težko, dotik ipd.   

Sledilo je predavanje psihologinje in terapevtke Nevenke Nakrst, ki nam je predstavila odzive posameznikov v stresnih razmerah. Že naslov predstavitve »DO STIKA BREZ STIKA« – »Zakaj so odnosi pomembni in kako jih lahko negujemo v času omejitev« je bil zelo obetajoč. 

Izrazila je, da so ti nenavadni časi priložnost, da lažje razumemo avtiste in druge posebne skupine, ker zdaj vsi doživljamo posebno stisko ter, če bo morda eden od pozitivnih učinkov korona krize večje razumevanje sveta avtistov in ljudi s posebnimi potrebami, bo to eden dober izid. Ravno tako je izpostavila zaskrbljenost, da na račun vrednote zdravja ni dobro vse ostale vrednote zanemariti. Opisala je, da sta zaupanje in varnost omajana na globalnem nivoju. Naša družba se je na začetku izklopila: vsak je šel v svoj dom, izolirani, družba je ugasnila. Nekateri se še zdaj tako počutijo: ohromljene, izklopljene. Potem, če malo pogledamo medije, družabne medije se vidi, da se bolj vklaplja mehanizem boj ali beg. Predstavila nam je t.i. polivagalno teorijo. Razložila je,  kako se lahko opazujemo  in se bolje zavedamo celega samega sebe v stresnih razmerah. Opozorila je, da v resnici ne vemo, kaj nas čaka vnaprej, lahko samo predvidevamo. Ne glede na to, kaj se je dogajalo, nismo mogli boljše ravnati, veliko je bilo ene improvizacije, saj smo se znašli prvič v takih razmerah. Na nivoju družbe lahko izidemo iz stresnih razmer tako, da vključimol ventralni varnostni sistem, da spodbujamo sočutje. Kot družba lahko nekaj pridobimo iz te trenutne stresne situacije samo, če bomo izšli bolj povezani, z novo izkušnjo, z boljšimi resursi, kako probleme reševati. Probleme rešujemo v odnosih z drugimi – *Skupi* v povezanosti in zaupanju najdemo odgovor na nenavadne situacije.

Predstavitev Nevenke Nakrst – Posvet_DVDDS_Nakrst

Seveda nam je na koncu zmanjkalo časa ali pa bi si želeli še več časa, da bi lahko še z vsemi udeleženci poklepetali, ampak po 3 urah videokonference smo bili že dodobra izčrpani. 

Nekaj povratnih informacij udeležencev po srečanju o tem kaj se jih je dotaknilo: 

  • “Vesela sem, da se povezujemo v kriznih razmerah in izmenjujemo ideje, znanja, da smo v oporo dijakom.”
  • “Spoznanje, da je pristni osebni stik vendarle nenadomestljiv, da trenutno situacijo doživljamo zelo različno, tako mi odrasli kot naši varovanci mladostniki, všeč mi je razmišljanje, da naj bi navodila za nadaljnje delo sprejeli in upoštevali z mero zdravega razuma in ne pozabili, da smo vendar ljudje… Da je ob vrnitvi na delo potrebno nameniti pozornost in poskrbeti predvsem za ranljive skupine in posameznike, ki jih je situacija spravila v stisko; gojiti optimizem in čut do sočloveka ne glede na okoliščine.”
  • “Ugotovitve, da mladina v tako velikem odstotku pogreša vrstnike in dejstvo, da socialna omrežje ne morejo nadomestiti fizične stike.” 
  • “…Zato je prav in na mestu, da smo imeli posvet v takšni obliki, da bomo lažje razumeli vzorce obnašanja dijakov in jim s paketom znanja, ki smo ga pridobili, lažje stali ob strani.”
  • “Delati na sočutju do sebe pri dijakih – spodbujati jih k prijaznosti do sebe, k neki skupni človeški izkušnji in k neki distanci do sebe oz. k videnju večje slike.”
  • “Kljub ukrepom se moramo skozi pogovor truditi ohraniti odnos z mladostniki…če odnosa nimamo, nam mladostniki težko sledijo…če pa odnos je, prej dosežeš dogovor z njimi…zato ne želimo biti samo policaji, ki bomo samo pazili na to, ali se dijaki držijo natančno vseh ukrepov…”

Udeleženci smo med poslušanjem rezultatov raziskave, razmišljali, da morda bo za nekatere dijake večji stres prinesla vrnitev v običajno domsko življenje (čeprav ne bo povsem običajno). Prebudila se je misel, da strokovni delavci, katere nas čaka še dolga delovna doba, nimamo privilegija, da bi rekli, da se ne gremo online ali spletnega vzgojnega delovanja oz. vzgojnega delovanja na daljavo. To obdobje nam je pokazalo, da nas v prihodnje čakajo tudi nove oblike oz. kanali vzgojnega delovanja. Vprašanje je, ali se bomo kot noji z glavo v pesku pretvarjali in čakali, da mine, ali bomo skočili na vlak oz. raketo sprememb? Še veliko dilem, vprašanj in iskric se je pojavilo.  Podelili smo si vtise in se poslovili ter si nabrali novih idej, moči, energij za novo realnost, kjer bomo SKUPI: s spoštovanjem konstruktivno in učinkovito prispevali in izpopolnjevali skupno delovanje v dijaških domovih. 

Galerija

*SKUPI je skovanka, ki sem jo kar nekaj let nazaj našla pri dr. Blažu Mescu ob predstavitvi knjige Edwarda de Bona – Pozitivna revolucija in sem jo prilagodila in posvojila. Marina Ristić